Povezovalna pot treh svetišč

Povezovalna pot treh svetišč je tematska pot, ki med seboj povezuje tri Marijina svetišča: na slovenski strani Sveto Goro z obrobja Banjške planote in Marijino Celje s Kanalskega Kolovrata ter na italijanski strani Staro Goro nad Čedadom (Castelmonte).

Predlagane povezovalne poti nas vodijo mimo številnih zgodovinskih pričevanj, naravnih lepot in kulturnih in etnoloških posebnosti. Na poti so panoramska razgledišča, ki odpirajo številne panoramske poglede v dolino reke Soče in Idrije, v Goriško ravnino in Furlanijo ali pa na sever proti Julijskim Alpam. Svetišča lahko obiščemo z avtobusom ali avtomobilom. Po lepo označenih poteh pa se lahko odpravimo tudi z gorskim kolesom ali peš.

Avtomobilska pot:
Predlagana avtomobilska pot poteka na relaciji Sveta Gora – Preval – Grgar – Bate – Kanalski Vrh – Kanal – Lig – Britof – Oborča – Stara Gora. Pot vodi po asfaltiranih državnih in lokalnih cestah v skupni dolžini 42 km.

S Svete Gore (682 m) se zapeljemo skozi Grgarsko kotlino proti Banjšicam ter se nato usmerimo preko Kanalskega Vrha v dolino reke Soče do Kanala (21 km). Iz Kanala se nato vzpnemo mimo naselja Čolnica na Kanalski Kolovrat in po slemenski cesti prispemo do Liga, kjer se nahaja svetišče Marijino Celje (680m). Iz Liga se nato odpravimo v 5 km oddaljeni Britof mimo zaselkov Lovišče in Strmec. Po prečkanju maloobmejnega prehoda na Britofu nas čaka pred seboj le še 7 km dolga pot do svetišča, ob reki Idriji do zaselka Podreskije, kjer zavijemo navkreber proti Obroči do grebenske ceste po kateri kmalu prispemo do Stare Gore (618 m).

Kolesarska pot:
Kolesarska pot poteka po stranskih makadamskih ter deloma tudi po asfaltiranih manj prometnih poteh.

V dolino reke Soče nas vodi 11,2 km dolga pot Sveta Gora (628 m) – Preški vrh – Zagora – Plave (makadamska pot do Zagomile 4,2 km). Nato se na odseku Plave – Vrtače – Lig povzpnemo do slemenske ceste po Kanalskem Kolovratu in po njej nekoliko spustimo v Lig. Dolžina tega odseka je 14,7 km, od tega približno 7,9 km makadamske poti med zaselkom Zamedveje in slemensko cesto. Iz Liga se spustim mimo zaselkov Lovišče in Strmec v dolino Idrije do naselja Britof in nato preko mejnega prehoda nadaljujemo pot proti Košoni na Staro Goro.

Pešpot:
Predlagana pešpot poteka v smeri tradicionalnih romarskih pešpoti.

V začetku se s Svete Gore spustimo do Preškega vrha (500 m) in nadaljujemo v smeri proti zaselku Baske, nato pa izberemo eno od dveh različic: pešpot proti Desklam ali nekoliko daljšo pot v smeri proti Kanalu. Po obeh poteh nadaljujemo pot proti Ligu, kjer se poti združita in nadaljujeta v dolino reke Idrije proti Britofu in dalje proti Stari Gori.

Pot proti Desklam:
Gre za poljsko pot, ki nas skozi gozd pripelje s Svete Gore do naselja Paljevo (2,5 ur hoje). Od tam nas vodi steza v Deskle (0,5 ure). Mimo Goljevice in Kamenc se povzpnemo na Kanalski Kolovrat in do naselja Lig, kjer se nahaja svetišče Marijino Celje.

Pot proti Kanalu:
V Kanal pridemo iz Preškega vrha in skozi naselje Baske. Ta pot je dolga 12,1 km in jo lahko prehodimo v 5 urah. V Kanalu se napotimo po strmi ovinkasti cesti proti Ligu do Marijinega Celja skozi zaselek Čolnica ter naprej po že opisani poti proti Stari Gori. Za 3,5 km dolgo pot iz Liga do Britofa potrebujemo 3,5 ure. Ob reki Idriji se povzpnemo mimo naselja Kodermaci do Oborče in dalje proti Sv. Antonu in vasicama Markolini in Kauc do Stare Gore. Do Oborče porabimo približno 1 uro, do vasice Markolini še 0,5 ure in do Stare Gore še približno 1 ,5 ure.

Nekaj besed o svetiščih

Sveta Gora
Prva pisna omemba Svete Gore sega v leto 1368. Na tem mestu je cerkev stala že v 11. stoletju, o čemer priča kamnita plošča, najdena ob gradnji bazilike leta 1541. Verjetno so jo porušili Turki leta 1470. Prva romarska cerkev je bila zgrajena v letih 1541-1544 na mestu, na katerem se je po izročilu iz leta 1539 Marija prikazala pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja in ji rekla: »Povej ljudstvu, naj mi tu sezida hišo in prosi milosti.« Bila je mogočna triladijska stavba, zidana iz klesanega kamna v slogu med gotiko in renesanso in je lahko sprejela kar 4 do 5 tisoč romarjev. Po odloku cesarja Jožefa II. je bila v letih od 1786 do 1793 opuščena in delno porušena. Še hujša usoda pa je cerkev doletela v I. sv. vojni, ko je bila v celoti porušena. Leta 1924 je bil postavljen temeljni kamen za novo cerkev, ki je bila dograjena leta 1928. Marijina milostna podoba, ki naj bi jo naslikal beneški slikar Palma starejši in predstavlja Marijo z Jezusom v naročju, Janeza Krstnika ter preroka Izaija, je bila okronana na Travniku v Gorici leta 1717. Načrte za sedanjo baziliko je izdelal Goričan Barich po vzoru oglejske bazilike, za ureditev prezbiterija in zakristije pa je poskrbel arhitekt Maks Fabiani. Cerkev je ohranila tudi nekaj stare opreme. Leta 1943 so milostno podobo umaknili iz svetogorske bazilike, katera je bila leta 1947 tudi ukradena ter leta 1951vrnjena Sveti Gori iz Rima.

Svetogorska bazilika je danes v oskrbi fančiškanov in nudi poleg verskega in umetnostnega bogastva tudi obilo glasbenih užitkov, povezanih z zborovskim petjem, igranjem na orgle in koncertiranjem.

Marijino Celje
Svetišče se v zgodovini prvič pojavi leta 1325 z nazivom »De S. Zenone de supra Judrium« in kasneje v letu 1344, »Sancti Zenonis in Sclauonibus«. Glede na njene značilnosti je druga poznogotska cerkvica Sv. Zenona nastala v 16. stoletju. Do leta 1757 je bila cerkev Sv. Zenona podružnična cerkev pražupnije v Kanalu, po prenosu milostne podobe (leta 1761) pa božjepotna cerkev. V drugi polovici 18. stoletja je bila iz majhne poznogotske cerkvice oblikovana značilna pokrajinska dominanta z dvema zvonikoma s cinastimi zaključki. Leta 1825 je bil desni zvonik porušen, leta 1997 pa oba zvonika obnovljena. Sedanja oltarna podoba je iz leta 1847. Glavni oltar, po vsej verjetnosti delo goriške delavnice Pacassi, pa iz leta 1686. Na Marijino Celje je bil prenesen v času cesarja Jožefa II., leta 1786, potem ko je 100 let služil na Sveti Gori. Marijino Celje je od leta 1786 do leta 1793 in od leta 1915 do leta 1928, v času njegovega opustošenja, prevzelo romarsko vlogo Svete Gore. Freske Svetega Florijana, svetega Antona opata, svetega Antona Padovanskega, svetega Valentina in križev pot iz leta 1849, so dela čedadskega slikarja Antonia Dugoni. Podoba svete Ane na levem stranskem oltarju je delo Goričana Raffaela Pich iz leta 1837. Strop ladje, poslikan v letih 1926/27 in slika svetega Zenona pa sta deli Leopolda Perca iz Ločnika. Štiri evangeliste na stropu ladje in vnebohod na desnem stranskem oltarju je po vsej verjetnosti naslikal Clemente de Neri.

Stara Gora
Cerkev v Stari Gori sodi med najstarejše in najznamenitejše Marijino svetišče v Furlaniji. V 5. stoletju je bila na tem mestu opazovalnica in vojaška utrdba, v 6. stoletju pa svetišče. Legenda govori o Mariji, ki je ukanila hudobca in prva prišla na goro s Hudičevega mostu v Čedadu. Svetišče Stara Gora je bilo poimenovano po naselitvi Slovencev v 8. stoletju. V 14. stoletju je bila cerkev razširjena. Po požaru iz leta 1469, ko je bil postavljen Milostni kip iz leta 1420, katerega se uvršča med najlepše upodobitve Device Marije, pomeni začetek novega svetišča. Večje poškodbe na svetišču so nastale v obdobju 1511-1513 zaradi potresa ter med I. sv. vojno.

Cerkev v današnji podobi je bila posvečena leta 1744. V kripti se nahaja kapela nadangela Mihaela. Glavni marmornati oltar je iz leta 1684, stranska pa iz 1687, vsi delo Paolina Tremigon iz Benetk. Na freskah na oboku prezbiterija je upodobljena Vnebovzeta (Lorenzo Bianchini, 1865).

Glavni romarski shod je 8. septembra, na dan Marijinega rojstva. Od leta 1913 oskrbuje svetišče kapucinski samostan.

Viri: besedilo povzeto po brošuri Povezovalna pot treh svetišč