Grgar

Grgar, 289 m, je razpotegnjena vas v Grgarski kotlinici. Na jugu kotlino zapira Škabriel (646 m), na zahodu Sveta gora (681 m), na severu južni rob Banjške planote - Podlaška gora, proti vzhodu se začenja Trnovska planota. Na pobočjih nad kotlino so gručasti zaselki: Bitež, Fobca, Zagorje in Fobški Kal. Kotlina je kraško polje z vsemi kraškimi značilnostmi: kraški doli, vrtače, hudourniške struge, brezna in požiralniki.

Vas šteje 748 prebivalcev. Grgar je 7 km oddaljen od Nove Gorice. Tu je štirirazredna podružnična šola, vrtec, krajevni urad, pošta, kulturni dom, trgovina z živili, pekarna.

Od kod in kdaj je vas dobila ime ni znano. V ustnem izročilu sta ohranjeni dve različici. Prva pripoveduje, da so v davnih časih nosili dva bremena na ramah. Iz doline v hrib je bila pot strma in teža je pritiskala k tlom. Pri oddihu so se popotniki še zadnjikrat oddahnili in potem rekli: »Zdaj pa gremo gr, gr.« To naj bi pomenilo, da gremo gor v hrib. Počasi se je beseda preoblikovala v današnji Grgar.
Druga zgodba pripoveduje: Ob nalivih pritečejo vode iz vseh hudourniških grap, napolnijo brezna in požiralnike, ki počasi požirajo velike količine vode. Ob tem voda grgra. Grgar je torej kraj, kjer voda v brezna grgra.

Grgarsko kotlinico in Čepovanski dol je v davnini izdolbila vodnata reka, ki je izvirala v predgorju Julijskih Alp in odtekala proti Jadranskemu morju. Stara pravljica pravi tako: Nekoč v davnini so v grgarsko jezero tekle tri reke. Ljudje so živeli dobro, saj je bilo v jezeru vse polno rib, okoli pa gozdovi in vse polno divjačine. Potem je nekoč voda, ne ve se zakaj, odtekla in izviri so presahnili. Ljudje so se počutili izgubljene. Da bi se voda vrnila so postavili lep kamnit pil in hodili tja v procesijah. Čeprav so ga, kot se govori, trikrat prestavili, se ni voda v jezero nikoli več vrnila. Kmalu so ljudje na tisto božjo dobroto pozabili in začeli na jezerskem dnu pridelovati zemljo, ki je bila zelo plodna.

Besedilo: KS Grgar
Foto: Društvo Planet multimedia in Benjamin Černe

 

Vse znamenitosti kraja se nahajajo na tako imenovani Borovi poti oziroma v njeni bližini.

Borova pot
Izhodišče: parkirišče pri krajevnem uradu oziroma pred
šolo
Cilj: krožna pot, dolžina: 3,2 km
Čas hoje: 1 uro
Višinska razlika: 61 m
Zahtevnost: nezahtevna označena pot
Oprema: športna oprema in pohodni čevlji

Rojstna hiša in spomenik Mateja Bora
Rojstna hiša leži na samem začetku vasi, tik ob cesti. Doprsni kip, ki ga je leta 1998 pred
rojstno hišo v Grgarju postavilo Društvo goriških rodoljubov, je delo kiparja Marjana Keršiča -
Belača.

Korito v vasi
Vas je najstarejši del Grgarja. Stisnjen je pod hribček Gradišče na katerem je bil nekoč grad.
Središče vasi pa je ob koritu.

Cerkev svetega Petra in vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne in Pot miru
Podružnična cerkev sv. Petra na pokopališču je bila zgrajena med leti 1475 in 1485. Poleg civilnega pokopališča in kapelice sv. Petra v Grgarju leži vojaško pokopališče. Na njem so pokopani avstro-ogrski vojaki in oficirji, ki so v času prve svetovne vojne padli na območju med Plavami in Sveto Goro. Padle vojake so najprej pokopavali na civilnem delu pokopališča, zaradi velikega števila vojaških pokopov pa so med vojno pokopališče razširili in mu dodali ločen vojaški del. Po podatkih italijanskih oblasti, ki so v tridesetih letih vodile prekopavanje vojaških pokopališč, je tu pokopano 1371 vojakov. Danes je cerkvica kulturni spomenik.

Gotsko znamenje Katarinca
Znamenje Katarinca, kot se je v Grgarju in okolici uveljavilo ljudsko poimenovanje tega gotskega znamenja, uvrščamo v tip kamnitih stebrastih znamenj. Izbira lokacije oziroma s kakšnim namenom so katarinco postavili kot znamenje, za zdaj ostaja še skrivnost. Verjetno so ga postavili v 17. stoletju.

Grgarski mlini
Na severovzhodu Grgarja je idilična dolina Slatina. Vode potoka Slatina pritekajo na dan v kraških izvirih blizu domačije Tlakar. Slatina je v apnencu izdolbla korita in kotanje, največja je Gospodnjek. Potok Slatina je s številnimi izviri imel vedno vodo. Zato so že v davni dobi vzdolž toka gradili mline. V mlinih so nosili mleti žito in koruzo iz Grgarja in okolice. Žal so mlini v večini že zapuščeni, nekateri tudi porušeni.

Vir: Po Borovi poti, Osnovna šola Čepovan, 2018.